Obdobje med obema vojnama

Kratko delovanje društva pod Italijo

Z vstopom Italije na stran Antante v prvo svetovno vojno, maja 1915, in postavitvijo fronte na reki Soči je bilo delovanje društva prekinjeno. Kanal se je za dve leti znašel na frontni črti in bil podvržen obstreljevanju. Civilno prebivalstvo se je bilo prisiljeno umakniti in oditi v begunska taborišča na Štajerskem ali drugod po državi. Po preboju fronte s strani Avstro-Ogrske in nemške vojske pri Kobaridu, oktobra 1917, so se prebivalci pričeli vračati domov, kjer so jih pričakali porušeni domovi. Po koncu vojne, novembra 1918, je bil Kanal skupaj z večino zahodnega slovenskega prostora v skladu z Londonskim sporazumom priključen Italiji in vključen v administrativno enoto Julijska Krajina (Venezia Giulia). Okoli 300.000 Slovencev je bilo tako izključenih iz matične domovine. Nova oblast je predvsem po prihodu fašistov na čelo države, leta 1922, vodila do Slovencev negativno in razvrednotovalno politiko (ukinjanje slovenskega pouka, časopisov, društev).⁵⁶

Prostori in oprema društva so bili med vojno uničeni ali zaplenjeni, arhiv pa v celoti požgan. Zadnji predvojni poveljnik Adalbert Ivančič se je med vojno boril na vzhodni fronti in umrl v romunskem ujetništvu.⁵⁷ Začeti je bilo potrebno znova. 21. oktobra 1920 je novi poveljnik društva, Franc Valentinčič, na komisariat za samoupravne zadeve goriške dežele poslal popis uničenega premoženja z željo, da bi se jim škoda povrnila v okviru vojnih reparacij. Skupna vrednost je bila ocenjena na 11.576 kron. Deželni odbor je prošnjo 12. januarja 1921 naslovil na kanalsko občino ter ji naročil, naj se za izgubljeno in uničeno gasilsko orodje sredstva izplača v denarju ali materialu. Občina se je odločila za drugo možnost, pri tem pa se je zavezala k vsakoletnemu plačilu 100 lir podpore.⁵⁸ Zagotovila jim je tudi prostore na prejšnjem mestu. Tako je društvo med drugim maja 1922 namenilo dvorano za protestni shod za jezikovne pravice Slovencev. Organiziralo ga je politično društvo Edinost, govoril je znani goriški politik Anton Gaberšček, udeležilo pa naj bi se ga preko 500 ljudi.⁵⁹

Povojno delovanje je bilo kratkotrajno. Italijanska oblast ga je podobno kot ostale slovenska društva in organizacije ukinila konec leta 1927. Oblasti so z ukinitvijo gasilskih društev poskušale preprečiti njihovo delovanje na kulturno-prosvetnem področju in rabo slovenskega jezika.⁶⁰ Ob razpustitvi je bila društvu odvzeta oprema, tudi motorna brizgalka, ki so jo predali gasilcem v Tolminu.⁶¹ Še prej je 3. septembra 1927 potekal zadnji občni zbor. Na vabilu za udeležbo je bilo navedenih vseh 20 članov društva:

Janko Čefarin, Alfonz Garlatti, Miljutin Garlatti, Peter Kodelja, Franc Kovačič, Franc Makarovič, Ivan Medvešček, Leopold Lazar, Stanko Segalla, Avgust Stanič st., Avgust Stanič ml., Ivan Šuligoj, Karel Valentinčič, Ciril Vidič, Anton Vuga, Josip Vuga in Peter Vuga.⁶²

Italijani so slovenska gasilska društva⁶³ nadomestili z gasilskimi enotami (Vigili del fuoco), ki so jih podredili gasilskim korpusom v Gorici, Trstu in Reki.⁶⁴ Istočasno z ukinitvijo PGD Kanal so leta 1927 za potrebe cementarne v Anhovem ustanovili Prostovoljno industrijsko gasilsko društvo (delovanje je obnovilo leta 1950, leta 1956 je imelo okoli 60 članov⁶⁵).